Evald Flisar ALICA V NORI DEŽELI Četrta izdaja Ilustracije Hana Tintor Uredila Jana Bauer Copyright tekst © Evald Flisar Copyright ilustracije © Hana Tintor Jezikovni pregled Nika Mušič Oblikovanje in prelom Ana Vujasić KUD Sodobnost International, 2022 [email protected] www.sodobnost.com Natisnjeno v Sloveniji Ljubljana, 2022 Naklada 500 Izvedbo tega projekta je financirala Evropska komisija. Vsebina publikacije (komunikacije) je izključno odgovornost avtorja in v nobenem primeru ne predstavlja stališč Evropske komisije. Sofinancira program Evropske unije Ustvarjalna Evropa CIP - Kataložni zapis o publikaciji Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana 821.163.6-93-32 FLISAR, Evald Alica v nori deželi / Evald Flisar ; [ilustracije] Hana Tintor. - 4. izd. - Ljubljana : KUD Sodobnost International, 2022 ISBN 978-961-7132-40-3 COBISS.SI-ID 99777283

Ljubljana, 2022

3 1. NI BILA KRIVA ALICA, da se je v Dolini jezer zgodilo, kar je pozneje sprožilo neverjetne dogodke, o katerih bo tukaj tekla beseda. Kriv je bil njen stric Skočir, na katerega je sredi poletnega dne naletela med hojo proti Triglavu. Zakaj sta se oba isti dan odločila, da gresta od blizu preverit, ali so glave res tri ali pa je gora triglava samo po imenu, ne ve nihče. Toda glavno je, da sta se srečala. Profesor Skočir ni videl svoje nečakinje kar nekaj časa. Pravzaprav je ni videl, odkar se je vrnila iz

4 Čudežne dežele in hkrati še nekoliko zrasla. Zdaj je imela že dvanajst let in je bila temu primerno precej odrezava. Razume se, da Alica enako dolgo ni videla strica Skočirja, ki pa v tem času ni zrasel, ampak se je celo nekoliko skrčil. Dosegel je namreč leta, ko se ljudem pospešeno tanjšajo ploščice med vretenci in se jim glava začne približevati podplatom. Ko ga je zagledala, kako se ob potki med smrekami naslanja ob skalo in napol bled, napol zardel lovi sapo, se je najprej ustrašila. Zadnje, kar je pričakovala, je bilo, da bo v Dolini Triglavskih jezer naletela na smešno prikazen. “Stric!” je vzkliknila. “Kaj pa ti tukaj?” “Jaz?” je sivobradi profesor stresel plešasto glavo. “Jaz sem lahko kjerkoli kadarkoli s komerkoli brez kogarkoli. Jaz sem, če slučajno še nisi ugotovila, odrasel. Mogoče bolj, kot bi si ta trenutek želel, ampak to je druga zgodba. Zato raje ti meni povej, kaj delaš tukaj, ko bi morala biti v šoli!” “V šoli?” se je zasmejala Alica. “Vse to je za mano, stric. Celo gimnazija in tri fakultete. Zdaj sem raziskovalka.” Če slišimo kaj takega od dvanajstletne deklice, je naša prva misel, da nas vleče za nos. In nad tem nismo najbolj navdušeni. Kajti vsaka stvar ima svoje meje in pretiravati res ne gre. Toda Alica, če se

5 spomnimo njenih doživetij v Čudežni deželi, ni bila čisto navadna deklica. Pravzaprav je bila, če nehamo skopariti z besedami, nekaj posebnega. Nekaj tako posebnega, da bi ji želela biti podobna vsaka deklica njenih let. Ali približno njenih let. Res so posebne vse deklice, in še dobro, saj bi bilo fantom sicer preveč dolgčas, toda Alica je presegala posebnosti drugih posebnih deklic na zelo poseben način. Zato je obstajala resna možnost, da govori resnico. Čeprav ne za strica Skočirja, ki je pikro pripomnil: “Raziskovalka! Kaj pa raziskuješ? Prehranjevalne navade ploskotrebušnih polžev?” “Ne, stric. Raziskujem neumnosti, ki jim verjamemo, ne da bi se vprašali, ali so resnične. Zakaj, recimo, še vedno velja, da je Ameriko odkril Krištof Kolumb, če pa že nekaj časa vemo, da je bil to Leif Eriksson? In zakaj trdimo, da igla na kompasu kaže proti severnemu magnetnemu polu, če pa to sploh ni res? In zakaj –” “Me prav nič ne briga,” je rekel profesor Skočir in se postavil na noge. In potem še na prste, začuden, da je Alica v času, ko je ni videl, tako zelo zrasla. “Jaz bom zdajle skočil v tisto jezero tam spodaj in se osvežil za dolgo pot, ki je pred mano.” “Misliš, na vrh Triglava?”

6 “Ne, to bom opravil spotoma. Če sploh. Že od tukaj vidim, da sta glavi le dve, tretjo pa smo si kratko malo izmislili. Smo pač narod, ki se rad napihuje. Še dobro, da manj kot nekateri drugi, drugače bi se gora imenovala Sedmeroglav! Namenjen sem pravzaprav, če te slučajno zanima, v otoško državico v Karibih, Trinidad in Tobago. Sesulo se jim je gospodarstvo in najeli so me, da jim ga postavim nazaj na noge.” “Bravo, stric! Nisem vedela, da te ima svet še vedno za resnega strokovnjaka.” Profesor Skočir je piskajoče zajel sapo in si natovoril popotni nahrbtnik. “Če se ne bi tako nesramno norčevala iz mene, bi te vzel s sabo. Ampak tvoja glava je še polna otročarij. Bila bi mi v napoto, v nadlego in v breme. Pa še prepirala bi se z mano. Prestar sem za take reči, zato grem kar sam. Takoj po osvežilni kopeli v tistem ribniku.” “Tisto ni ribnik, stric, ampak eno od Triglavskih jezer!” “Voda je voda. Edini problem je, da se mi ne da peš do tja. Bolijo me noge. Pa še len postajam iz dneva v dan bolj. Zato bom skočil kar od tukaj. Res sem nazadnje letel po zraku pred ne vem koliko leti, ampak saj takih stvari človek ne pozabi, a ne?” Naredil je dva koraka nazaj, da bi vzel zalet.

7 “Pozabil si, da ne znaš plavati, stric!” je zavpila Alica in ga poskušala zadržati. Toda bilo je prepozno. Profesor Skočir se je že odbil od tal tako silovito, kot se žoga odbije od stene, in odfrčal kot žvižgajoča topovska krogla čez jaso in smreke proti gladini jezera. Alica je globoko zajela sapo. Pljuuuuuuuuuuuuusk! je odjeknilo med stenami Julijskih Alp. Nihče ne ve, koliko gamsov je v tistem trenutku doživelo infarkt. Odmev, ki rad potuje, pa so verjetno slišali celo v sosednjih državah. In potem za profesorjem ni ostalo drugega kot kolobarji, ki so se počasi umirjali na gladini. “Joj,” je zavzdihnila Alica, “kaj pa zdaj?” Izgubiti junaka na koncu zgodbe je na trenutke neizogibno, izgubiti ga takoj na začetku je, milo rečeno, nedopustno. In morda celo kaznivo po zakonu, saj je treba bralce zaščititi tako kot druge ogrožene vrste! Zato se Alica ni obotavljala dlje kot sekundo; zbrala je ves svoj pogum in se tudi sama odbila od tal kot žoga. Potem je poletela čez jase in smreke, ne kot topovska krogla, ampak bolj kot lepa kodrolasa puščica, za izginulim profesorjem. Nič posebnega, saj je skoke v zrak pod stričevim mentorstvom vadila že kot drobcena frkljica. Že takrat sta lahko s stricem z roko v roki brez težav skočila s Kongresnega trga na

8 Ljubljanski grad in z Gradu na Rožnik. Takih stvari ne pozabiš, še posebno ne, če si zanje nadarjen. Zato ni trajalo dolgo, preden se je v Dolini jezer zaslišal še en pljusk. Razume se, da manj silovit od prvega in z odmevom kvečjemu lokalnega dometa. Dejstvo je namreč, da Alica ni imela na sebi niti ščepca odvečne maščobe, medtem ko je bil stric Skočir kljub nizki rasti možakar, da ne pretiravamo, strahotnega obsega. Toda kakor hitro se je znašla pod vodo, je Alica z grozo ugotovila, da ni o trebušastem stricu niti sledu. Kot da se je ob padcu v jezero razpršil v vodne kaplje. Pomislila je, da ga je njegova teža morda že povlekla na dno. Z odločnimi sunki se je pognala v globino, da bi ga pograbila za brado in zvlekla na zrak, preden bi popil preveč vode. “Kako globoko je sploh to jezero?” se je vprašala, ko se dno, proti kateremu je hitela kot gibčen zobatec, ni in ni hotelo prikazati. Po vseh pravilih je dno ponavadi tam, kjer mora biti, se pravi spodaj, in ker je plavala navpično navzdol že pet minut, dna pa še vedno nikjer, jo je preplavil strah, da nekaj ni prav. “Oh,” je pomislila, in bi to rekla na glas, če pod vodo ne bi bilo pretvegano odpirati ust, “pa ne, da me spet zanaša v ne vem kakšen svet! Pa ne, da se mi spet obetajo dogodivščine!”

9 Saj ne, da bi imela kaj proti temu; pravzaprav bi se ji življenje brez dogodivščin zdelo zelo dolgočasno. Toda odkar je odrasla in diplomirala, se je hotela vsaj nekaj dni v letu posvetiti resnim zadevam. In ravno to so bili dnevi, ki jih je nameravala preživeti kot raziskovalka človeških zmot, pomot in siceršnjih neumnosti. Pa je vse bolj kazalo, da iz te moke ne bo dosti kruha, kajti padanje v globine brez dna se je neizprosno nadaljevalo. Voda je bila zelo čista in obarvana z modro svetlobo; če bi bil stric Skočir kje v bližini, bi ga že zdavnaj zagledala. “Ta stric Skočir!” se je razburjala v mislih. “Kaj le ga je prijelo, da je naredil tako neumnost, pameten, kakor je? Res so neumnosti zelo pametnih sorazmerno večje kot neumnosti manj pametnih ali celo nespametnih. Slednji se morajo zadovoljiti s tem, da počenjajo vsakdanje neumnosti: recimo, da se poskušajo odpeljati s kolesom, ne da bi prej sneli ključavnico; ali da grejo v trgovino po mleko in se vrnejo domov s parom kranjskih klobas. Ampak neumnost, ki jo je zagrešil stric Skočir, je presegla vse meje; česa takega ne bi v trenutku najhujše raztresenosti naredil niti Albert Einstein. Skočiti v jezero, če ne znaš plavati; kdo je že slišal kaj takega?”

10 “Me prav zanima, kako globoko sem že,” je nadaljevala z razmišljanjem, ko se dno še kar ni pojavilo, pogrezala pa se je vse hitreje. “In sploh mi ni treba plavati, nekaj me vleče naprej, morda sila težnosti. Ali pa me nekaj poriva od zadaj, morda močna želja mojih sovražnikov, da se me enkrat za vselej znebijo. Ampak saj sovražnikov nimam, razen sosedovega psa, ki sovraži vse, kar pride mimo. Mislim, da me vleče naprej gravitacija, še malo, pa se bom znašla v središču Zemlje, kjer gori večni ogenj in brbota vroča magma, in kaj neki bom tam počela? Prijetno zagotovo ne bo. In kje bom sredi magme našla strica Skočirja? Mogoče ga sploh ni v teh globinah, mogoče ga jezero ni posrkalo vase, ampak je zlezel na breg in si zdaj na jasi suši srajco in hlače. In se sprašuje, zakaj me ni. Zakaj sem kar dopustila, da utone. Utonila pa bom v resnici jaz! Še pol minute, pa bom morala zajeti sapo, in potem bo, kar bo.” Alica je zaprla oči in se pripravila na najhujše. Vse do tega trenutka ni slišala drugega kot zamolklo švistenje, kakršno nam polni ušesa med podvodnim plavanjem. Kar naenkrat pa se je zvok spremenil v oglušujoče šumenje in pljuskanje in vrtinčasto premetavanje, ki bi se ga ustrašil celo Džingiskan.

11 Na srečo Alica ni imela časa, da se zares ustraši, kajti takoj potem je ob nekaj butnila in izgubila zavest. Kar pomeni, da se je pogreznila v črno temo, za katero ne moremo reči, kako dolgo je trajala; lahko le ugibamo, od tega pa ne bi imeli nobene koristi.

13 2. ALICA SE JE NAPOSLED ZBUDILA iz črne noči in nad sabo zagledala modro nebo. Ni bilo ravno modro, saj je modrino zakrival nekakšen odeji prahu podoben oblak. Toda o tem, da je nad njo nebo, ni bilo mogoče dvomiti, saj je skozi odejo prodiralo nekaj sončnih žarkov, za sonce pa je dokazano, da ne more biti drugje kot na nebu. Ko si je opomogla, je odkrila še dvoje presenetljivih dejstev: da leži, premočena do kože, na peščeni plaži ob penečem se morju in da leži na isti plaži, nedaleč proč in nič

14 manj premočen, njen stric Skočir. Skupaj s svojim nahrbtnikom. “Stric!” je vzkliknila Alica. “Še nikoli nisem bila tako vesela, da te vidim!” Profesor Skočir se je usedel pokonci in jo začuden pogledal. “Kaj pa se je zgodilo?” “Potovala sva v Trinidad in Tobago,” je pojasnila Alica. “Potem je prišel cunami, ki ga je sprožil podzemni potres, in ladjo zalučal v zrak, kot da ni težja od škatle vžigalic. Nakar se je s potniki vred potopila. Naju pa je naplavil na ta samotni otok.” “Zakaj?” je profesor Skočir zahteval odgovor. “Zakaj bi cunami naplavil naju, ne pa tudi vseh drugih?” Alica, ki tudi sama ni vedela, zakaj je rekla, kar je malo prej rekla, je priznala, da ne ve. “Nimam navade, da bi preklinjal, ampak ta trenutek, naj me vrag pocitra, si prav hudičevo želim, da bi jo imel!” je zaklel profesor Skočir. “Mojbog, stric! Kako da se ne spomniš cunamija? Očitno imaš pretres možganov!” “Nasprotno,” se je razburil profesor in izbočil trebuh, “pretres možganov imaš ti, kajti jaz se ničesar ne spomnim, ker se ni nič zgodilo, ti pa si vse kratko malo domišljaš. Kot ponavadi.”

15 Vstal je, si slekel srajco in jo začel ožemati; voda je kar curljala iz nje. “Zakaj sva potem popolnoma mokra?” je vprašala Alica. “Res ne prihajava z letnega dopusta v Sahari, vendar je odgovor lahko depresivno banalen: spotaknila sva se in padla. V lužo. Ali v ribnik. Možnosti je nešteto.” “Razen najočitnejše: da naju je na obalo vrgel cunami.” “Alica, če bi to bilo res, se zdaj ne bi odcejala kot dva mačka, ki sta prepozno ugotovila, da spita v pomivalnem stroju, ampak bi morski psi z nama igrali pingpong na dnu oceana!” Ožeto srajco je razgrnil na pesek in znova sedel. Alica je stopila k njemu, ga prijela za glavo in mu jo silovito potresla. “Nekje sem prebrala, da je mogoče pretres možganov nevtralizirati tako, da se glavo močno potrese v nasprotni smeri.” Še enkrat mu je krepko potresla glavo. “Kako se počutiš?” “Kot da mi je v glavo treščil stometrski val,” je zajavkal profesor. Alica mu je zavrtela glavo od leve na desno in od desne na levo ter nato še enkrat. Potem pa si ni več

16 upala, ker mu je v vratu grdo zahreščalo. “In zdaj?” je vprašala. “Kot da se je vse, kar naj bi pozabil, zares zgodilo. Zato mi nehaj stresati glavo, kot da rabutaš hruške v sosedovem sadovnjaku.” “Očitno deluje!” je vzkliknila Alica. Bila je kar presenečena, saj se je stresanja stričeve glave lotila samo zato, ker se ni mogla domisliti česa boljšega. “Preveriva, ali se res vsega spomniš. Bila sva na ladji, plula sva v Trinidad in Tobago, stala sva ob ograji in zrla čez morje ...” “In ti si rekla, kaj si že rekla?” “Ne, ti si rekel ...” “Nič nisem rekel.” “Rekel si: Alica, že nekaj časa zbiram pogum, da bi ti nekaj predlagal.” “Nehaj mi postavljati take prozorne pasti,” se je razjezil stric Skočir. “Predlagal kaj?” “Da postanem tvoja asistentka, stric!” “Kar ne spremeni dejstva, da moraš ubogati vsako mojo besedo. Če ne vsako, pa vsako drugo. Ali tretjo. Kaj se pa to pravi, imeti asistentko, ki se s tabo ves čas prepira!” “Stric, si pozabil, da si mi to predlagal in da sem jaz tvoj predlog sprejela pod enim pogojem.”

17 “Kakšnim pogojem?” je stric Skočir nekoliko dvignil glas. “Da si do mene ves čas ljubezniv in prijazen. Da daš mojim mnenjem enako vrednost kot svojim. Da ravnaš z menoj, kot da sem najmanj tridesetletna zelo občutljiva dama. In da mi dovoliš, da ti včasih kakšno zagodem!” “To je sto pogojev, ne eden!” je vzkliknil profesor. “In niti enega ne morem izpolniti, saj nisem tvoj asistent, ti si moja! No, veseli me, da sva opravila s to zadevo,” si je pomel roke, “zdaj pa lahko preideva na pomembne reči in se vprašava, kje za vraga sva. Vprašanje, kako sva se tukaj znašla, naj rešujejo prihodnji rodovi.” “To sem jaz,” ga je poučila Alica. “Ampak prav imaš, najprej je treba ugotoviti, kje sva, saj drugače ne veva, v katero smer bova naredila naslednji korak.” Profesor Skočir je naredil nekaj korakov po pesku, potem nekaj korakov proti morju, potem nekaj korakov nazaj, potem je sklenil roke na hrbtu, dvignil glavo, kot da se ozira daleč čez morje, in naposled oznanil: “Stojiva na plaži otoka Trinidad ali Tobago. To pomeni, da sva, ne glede na to, ali je prvi ali drugi, v državici Trinidad in Tobago, kamor sem bil namenjen.

18 In kjer me vlada in narod nestrpno pričakujeta že več dni. Skratka, na cilju sva. Zdaj morava le poiskati najbližjo pot do glavnega mesta.” “Ampak stric,” je vljudno pripomnila Alica, “Trinidad in Tobago sta tropska otoka z bujnim tropskim zelenjem. Ozri se okrog. Povsod ena sama pustinja, še travne bilke ne vidiš nikjer.” “To še nič ne pomeni. Kakor hitro se podava v notranjost, bodo nad nama zanihale palme, zadišalo bo po ananasu in pomarančah, pravi raj, boš videla!” Oblekel si je srajco, segel po premočenem nahrbtniku in odločno rekel: “Greva!” “Stric,” je Alica trmasto obtičala na mestu, “jaz imam resne pomisleke.” “Jaz tudi,” je rekel globok moški glas v njuni bližini.

19 3. PROFESOR SKOČIR IN ALICA STA SE TAKO USTRAŠILA, da sta za dobrih pet sekund otrpnila. Potem sta se obrnila in se komaj premagala, da nista zavpila: “Ojoj!” Kajti nedaleč od njiju je stal in ju strogo opazoval nenavaden možakar. Bil je za glavo višji od strica Skočirja in petkrat tanjši od njega, skoraj podhranjen, rahlo sključen v ramenih, sive polti in posivelih las, pravzaprav siv od glave do pet, kajti tudi nenavadna obleka, ki je visela na njem, je bila siva in grdo zmečkana, narejena iz nečesa, čemur

20 bi težko rekli blago. Stal je tam s sivo aktovko v roki, tako veliko, da je bila že skoraj kovček, in s sivimi coklami na nogah. Ena sama temna, zelo zelo zaprašena sivina. Kot da se je pet dni neprenehoma valjal v pepelu. Edina stvar na njem, ki ni bila siva, so bile njegove svetle izbuljene oči, ki so začudeno skakale z enega na drugega. “Kdo pa ste?” se je opogumila Alica. “Kdo si ti?” ji je vrnil gospod z izbuljenimi očmi. Potem je pogledal profesorja in dodal: “In kdo ste vi? Od kod ste se vzeli, kaj počenjate tukaj, kaj nameravate?” Profesor Skočir se je vzravnal, kot se že dolgo ni, in povedal naslednje: “Sem prof. dr. Skočir iz Slovenije, svetovno znani strokovnjak, ki se redno pojavlja na televiziji. Vaša vlada me je najela kot svetovalca za ekonomske zadeve, ker vam baje trda prede in kmalu ne boste imeli kaj jesti. Sodeč po vašem videzu, je položaj celo hujši, kot sem pričakoval. Ne glede na to prav nič ne dvomim, da ste član komiteja za slavnostni sprejem.” Sivi možakar se je približal in se posprehodil okoli profesorja, kot da si ga želi od bliže ogledati. Potem se je posprehodil okoli Alice, ki je očitno naredila nanj nekoliko boljši vtis. “Ne, gospod, nisem član komiteja za slavnostni

21 sprejem. Sem šef urada za izdajanje vstopnih dovoljenj tujcem, ki obležijo na naših plažah.” Odprl je sivo aktovko, vzel iz nje šop obrazcev in jih ponudil stricu Skočirju. “Izpolnite teh deset formularjev in se na vsakega podpišite enaindvajsetkrat. Lastnoročno.” Profesor Skočir ni zavrnil ponujenih papirjev, vendar se ni dal kar tako. “To bom storil,” je rekel, “pod enim pogojem. Da jih lahko izpolnim v japonščini in se na vsakega podpišem petstokrat tujeročno.” “Bravo, stric,” mu je Alica nemudoma izrazila moralno podporo. “Ni problema, gospod,” je rekel sivi možakar, ki se ni prav nič razburil. “Toda v takih primerih velja pravilo, da morate izpolniti obrazce s tremi pisali hkrati in se podpisati tako, da napišete ime in priimek istočasno z velikimi in malimi črkami.” “Kdo pa si je izmislil taka pravila?” je protestirala Alica. “Komite za izmišljanje neumnih pravil,” je odvrnil možakar, ne da bi trenil z očmi. “Vsaka stvar je za nekaj dobra, in dobra stran tega pravila je, da je od vseh neumnih pravil še najmanj neumno.” “Alica,” se je profesor nenadoma zmedel, “prej si vztrajala, da si moja asistentka, reci kaj!”

24 “Stric,” ga je Alica skušala potolažiti, čeprav še sama ni verjela svojim besedam, “ta prijazni gospod nama hoče samo povedati, da imajo prebivalci Trinidada in Tobaga smisel za humor.” “Trinidad in Tobago?” se je začudil sivi gospod. “Kaj pa je to?” “To, človek božji,” je profesor Skočir nekoliko dvignil glas, “je država, na tleh katere stojimo!” “Ime te države, gospod, je Poterunija.” “Poterunija?” je Alica globoko zajela sapo. “Natanko tako, gospodična,” je odvrnil sivi gospod. Profesor pa se ni dal ugnati. “Poslušajte, človek. Sredi belega dne in na delovnem mestu ste pijani kot žolna. To bom moral prijaviti. Kako se pišete?” “Pišem se Pots, gospod,” je prijazno odvrnil gospod, ki je trdil, da se piše Pots. “Moram vaju cepiti proti mrzlici. Šef sanitarne službe sem.” Iz aktovke je vzel velikaaaansko injekcijo, tako veliko, da niti Alica niti njen stric še nista videla večje. “Igla je res nekoliko dolga, toda prisiljeni smo jo bili podaljšati. Ugotovili smo namreč, da imajo nekateri ljudje debelo kožo. Zaprita oči in se sklonita.” “Težave imam s hrbtenico,” se je skušal izgovoriti profesor Skočir. Možak po imenu Pots mu je z

25 nenadno kretnjo snel očala in mu jih vrgel pred noge. “Alica,” je zatarnal profesor, “nič ne vidim!” Sklonil se je in tipal po pesku pred sabo. Tudi Alica se je sklonila in pobrala očala. Ko sta se oba sklonila, ju je Pots z dolgo iglo zabodel v zadnjico, najprej profesorja, potem še njegovo nečakinjo. “Auuuuu!” sta rekla drug za drugim. Potem pa še enkrat: “Jaauuu!” “Tako,” je Pots pospravil injekcijo v aktovko, “s tem smo opravili, zdaj pa mi izročita prtljago.” Profesor si je nataknil očala, ki mu jih je vrnila Alica. Komaj se je premagal, da se ni s trebuhom naprej zaletel v Potsa in ga zbil po tleh. Namesto tega se je zazibal na prstih, nekoliko poskočil in rekel: “Očitno ste pobegnili iz najbolj nore norišnice na svetu! Svojega ogorčenja nad vašim vedenjem ne morem izraziti drugače, kot da vam v obraz povem, da sem ostal brez besed!” “Odlično,” je popolnoma mirno rekel Pots in odvlekel oba nahrbtnika po pesku čez sivo planoto v notranjost otoka, dokler ni ostala od njega samo še pika v daljavi. Alica in stric Skočir sta od osuplosti izgubila dar govora. Ko sta ga dobila nazaj, je Alica vprašala: “Kaj predlagaš, stric?”

26 “Predlagam, da izkoristiva ta trenutek in se poženeva v beg.” “Kam,” je vprašala Alica, “nazaj v morje ali v notranjost dežele?” “Do prvega policaja. Da prijaviva to nesramno tatvino. Kako sva lahko bila tako nespametna?” “V mojem nahrbtniku ni bilo nič posebnega,” je odmahnila Alica. “Samo sirov sendvič in jabolko.” “A veš, kaj je bilo v mojem?” se je razburil stric Skočir. “Rokopis moje najnovejše knjige Kako rešiti gospodarske probleme sveta z enim samim zamahom! Zanjo bi dobil najmanj eno Nobelovo nagrado za ekologijo. Morda celo dve! Zdaj se lahko pod nosom obrišem.” “Saj jo lahko še enkrat napišeš, po spominu.” “A se ti blede? Pisal sem jo pet let!” Stričev obraz je postal tako zaripel od jeze, da je kar žarel; še malo, je pomislila Alica, pa se bo vnel in mu osmodil brado.

27 4. “DOBER DAN, GOSPOD IN GOSPA,” je nenadoma rekel neznan moški glas v njuni neposredni bližini. Tudi tokrat sta najprej za nekaj sekund otrpnila. Glas ni bil prav nič podoben glasu tako imenovanega Potsa, ki ju je malo prej okradel; bil je bolj cvileč, skoraj mišji, medtem ko je Potsov glas bolj spominjal na podgano. Stric Skočir je pomislil, da se je bogve od kod pojavil še en prevarant, toda ko sta se počasi obrnila, sta ugotovila, da pred njima stoji precej obilen, neumno režeč se sivopolt možakar v uniformi.

28 “Policija?” se je razveselil profesor Skočir. “Tako nekako,” je odvrnil možakar, ki mu je usta kar naprej vleklo v prijazno bebast nasmeh. Bil je približno enako visok kot profesor in približno enako debel; presenetljivo, glede na podhranjen videz prejšnjega domačina. A tudi ta je ustvarjal vtis, da se je pet dni valjal v pepelu. “Vidim, da imata problem. Lahko pomagam?” se je pozanimal. “Absolutno,” je rekel profesor, ki je sklenil, da nemudoma prijavi tatvino. “Neki pobegli norec naju je naplahtal z neko za lase privlečeno štorijo ...” “Samo trenutek, gospod,” ga je prekinil ustrežljivi policist, “vašo uro, prosim.” Profesor še sam ni vedel, zakaj mu je brez pomisleka izročil vodoodporno zapestno uro znamke Swatch, ki so mu jo za rojstni dan podarili hvaležni študenti zadnjega letnika Ekonomske fakultete v Ljubljani. “In vašo, gospodična,” se je policist obrnil k Alici. Tudi ona mu je izročila svojo uro, kot da je hipnotizirana. Mogoče je bil kriv policistov izraz; vsaka poteza na njegovem obrazu je vzbujala vtis, da mu je treba zaupati. “In vašo zapestnico,” je iztegnil mehke, zamaščene prste. “In vašo ogrlico. In vašo sponko za lase, gospodična. In vse vaše prstane.”

29 Alica je imela kar tri prstane, srebrnega, zlatega in bakrenega. Ker jih je vsak dan premestila, da se jih njeni prsti ne bi naveličali, bi težko rekli, kateri je bil v tem trenutku na katerem prstu. Zanesljivo lahko rečemo samo to, da so se vsi trije znašli v rokah prijaznega policista; takoj za zlato zapestnico, srebrno ogrlico in sponko za lase, narejeno iz mešanice opala, rubina in nefrita. Alica je imela rada drage in lepe stvari. In vse te stvari je izročila prijaznemu policistu, kot da počenja nekaj najbolj normalnega. “Hvala,” se je nasmehnil policist. “Na svidenje.” Vse nabrano si je stlačil v žepe suknjiča, se obrnil in kljub debelosti jadrno odhitel čez peščeno planoto v notranjost dežele. Dokler tudi on ni bil le drobna pika v daljavi. “Na svidenje,” sta družno rekla profesor in Alica ter mu mahala, čeprav se mu je hudo mudilo in se ni ozrl niti enkrat. Potem sta stala na plaži skoraj pet minut in strmela v pesek pred sabo, ne da bi si upala pogledati drug drugemu v oči. “Stric,” je nazadnje vprašala Alica, “se ti zdi, da sva naredila neumnost?” “Ne, zakaj?” je brez pravega prepričanja odvrnil profesor Skočir. “Mož postave je posumil, da je

30 nevarni prevarant še vedno nekje v bližini, in je sklenil spraviti najine dragocenosti na varno. To je vse.” “Ne, stric,” je odkimala Alica, “občutek mi pravi, da ni tako. Vse skupaj je preveč nenavadno. Brcni me, mogoče se bom zbudila.” “Za brce ne vem,” je rekel stric Skočir, “za klofute pa sem že slišal, da človeka hitro prestavijo nazaj v resničnost.” Alica in profesor Skočir sta si začela deliti zaušnice. Tlesk, je odmevalo po plaži, tlesk, tumpf, bumf. Beng, bang, bum. Ker sta hitro postala precej omotična, nista mogla oceniti, kako dolgo to počenjata, trajalo pa je kar nekaj časa. “Si zbujen?” je naposled vprašala Alica. “Ne ravno,” je odvrnil stric Skočir. “Sem pa grdo otečen. Še dobro, da sem si snel očala, drugače bi od njih ostali samo še stekleni drobci. Zakaj si pa tako udrihala?” “Da bi se zbudila, če bi to bile sanje. Ampak očitno se vse to v resnici dogaja!” “Veš kaj,” je rekel stric Skočir, “prilagodila se bova razvoju dogodkov.” “Zelo pametno,” je rekel moški glas v njuni neposredni bližini; ne mišji, kot je bil policistov, ampak podganji, spominjajoč na glas prevaranta Potsa.

31 Tokrat nista Alica in profesor Skočir prav nič otrpnila. Nalahno sta poskočila in se v zraku obrnila. Ko sta znova položila noge na tla, sta videla, da pred njima stoji sivi podhranjeni tolovaj, ki jima je malo prej ukradel prtljago, in jima ponuja nekakšne cokle: manjši par Alici in večjega zaprepadenemu Skočirju. “Vaši čevlji, gospod. In vaši, gospodična.” “Mislim, da gre za pomoto,” je rekel profesor. “Mislim, da ne gre za pomoto,” je rekel Pots in položil večji par cokel profesorju pred noge. Potem se je vzravnal in mu pripeljal zaušnico. “Ojoj,” je pripomnila Alica. “Tudi jaz mislim, da ne gre za pomoto.” “Mislim, da gre –” je začel profesor. “Ne gre,” je rekel Pots in mu pripeljal še eno zaušnico. “Poslušajte, vi,” se je razhudil profesor; kar žarel je od besa. “Pravkar mi je policist odnesel dragoceno uro, moji nečakinji pa še dragocenejši nakit, kar je bil že drugi rop, ki sva ga doživela, vi pa mi ponujate nekakšne ... iz česa pa so sploh narejene te cokle?” “Iz poti, gospod,” je odvrnil Pots. “S poudarkom na o. Tako kot zmoti. Človek se včasih zmoti.” In je pripeljal profesorju še eno zaušnico. “Včasih pa tudi ne.” “Alica, kaj je že poti?” se je stric Skočir obrnil k svoji

32 nečakinji. Ta je tiho stala ob njem in si z zanimanjem ogledovala podarjene cokle. “Mislim, da gre za ...” se je zdramila iz razmišljanja, “aha, že vem ... to je zanesljivo ... ali pa ne ... to je ... aha ... Skratka,” je zaključila, “zakaj ne vprašaš tega olikanega gospoda?” “Gospod ...” se je profesor obrnil k Potsu – in takoj prejel še eno zaušnico. “Zakaj naju kar naprej klofutate?” “Samo trenutek,” je rekel Pots, “sledi informativno predavanje.” Stopil je nekoliko proč, potegnil iz žepa majhno glineno ploščico, odpihnil z nje prah, se vzravnal in začel brati: “V večini držav je potrošniško in proizvodno blago narejeno iz jekla. Aluminija. Betona. Bombaža. Volne. Živalskih kož. Lesa. Iz snovi, ki jih v Poteruniji ni. Imamo pa poti. Pravzaprav je poti edino, kar še imamo. To pomeni, da je v Poterunijo prepovedano prinesti karkoli, kar ni narejeno iz poti. Razen izjem. Te pa so tiste redke stvari, ki ne bi mogle biti narejene iz poti. Takih stvari pa sploh ni.” Ploščico, ki je očitno prav tako bila narejena iz poti, si je porinil nazaj v žep svojega poti suknjiča. “Ste razumeli predavanje?”

33 “Komaj,” je rekla Alica. “Hm,” je rekel profesor Skočir, “kdo pa je bil predavatelj?” “Profesor Poter Pots,” je z opaznim ponosom odvrnil podhranjeni mož. “Od države pooblaščeni informator neinformiranih tujcev.” “Pa me lahko profesor Pots informira o tem,” je vprašal stric Skočir, “kam so izginile najine stvari, prtljaga in vse drugo?” “Postale so poti žolca!” je navdušeno vzkliknil profesor Pots. “Potsy-Wotsy jih je sfaširal!” “Potsy-Wotsy?” je vprašala Alica. “Kdo pa drug? Potsy-Wotsy, carinski razkrojevalec pomotoma uvoženih nezaželenih in skrajno škodljivih snovi ter predmetov. Podobno usodo je namenil vajinim čevljem. Ko se končno odločita, da jih sezujeta in si obujeta poti sandale. Čim prej, tem bolje! Se pravi, zdaj!” Alica in stric Skočir sta si brez ugovora sezula čevlje in jih izročila nestrpnemu Potsu. Ta si jih je stlačil pod pazduho in odkoračil čez pesek v sivo notranjost dežele. “Kam pa greste?” je za njim zavpil profesor Skočir. “Organizirat vajin prevoz,” je priletelo nazaj.