ZGODBE IZ URUGVAJA Izbral in prevedel Jurij Kunaver Spremna beseda Ramiro Sanchiz KUD Sodobnost International

CIP - Kataložni zapis o publikaciji Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana 821.134.2(899)-32(082) 821.134.2(899)-32.09 ZGODBE iz Urugvaja : antologija sodobne urugvajske kratke proze / izbral in prevedel Jurij Kunaver ; spremna beseda Ramiro Sanchiz. - Ljubljana : KUD Sodobnost International, 2017. - (Knjižna zbirka Izmenjave = Exchanges) ISBN 978-961-6970-91-4 1. Kunaver, Jurij, 1968- 293043200 ZGODBE IZ URUGVAJA Antologija sodobne urugvajske kratke proze Knjižna zbirka Izmenjave/Exchanges Izbral in prevedel Jurij Kunaver Uredila Jana Bauer Spremna beseda Ramiro Sanchiz © Francisco Espínola, Serafín José García, Juan Carlos Onetti, María de Montserrat, Armonía Somers, Mario Benedetti, Héctor Galmés, Mario Levrero, Leo Maslíah, Héctor D’Alessandro, Jorge Majfud, Pablo Dobrinin, Lucía Lorenzo, Dani Umpi, Jorge Alfonso, Horacio Bernardo, Eduardo M. Laens Aguiar, Rodolfo Santullo, Camilo Baráibar, Agustín Acevedo Kanopa Za slovensko izdajo © Sodobnost International, 2017 Jezikovni pregled Katja Klopčič Lavrenčič Ilustracija in oblikovanje ovitka Sanja Janša Izdajatelj KUD Sodobnost International, Ljubljana, 2017 www.sodobnost.com [email protected] Tisk: Grafis Trade, d. o. o. Ljubljana, 2017 Naklada 500 izvodov Knjiga je izšla s finančno pomočjo Javne agencije za knjigo Republike Slovenije.

KAZALO Horacio Quiroga: Obglavljena kokoš. . . . . . . . . . . . . . . . . . . 7 Juan José Morosoli: Osamljenost. . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 16 Enrique Amorim: Fotografija. . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 21 Francisco Espínola: Rodriguez. . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 26 Serafín José García: Tiha voda. . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 30 Juan Carlos Onetti: Drevo. . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 35 María de Montserrat: Nedeljska ptička. . . . . . . . . . . . . . . . . 38 Armonía Somers: Pes. . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 41 Mario Benedetti: Noč nelepih. . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 43 Héctor Galmés: Skladba za kontrabas solo. . . . . . . . . . . . . 47 Mario Levrero: Križani. . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 51 Leo Maslíah: Dobra novica. . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 56 Héctor D’Alessandro: Ščurek. . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 58 Jorge Majfud: Vsa teža zakona. . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 65 Pablo Dobrinin: Vrnitev ptic. . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 70 Lucía Lorenzo: Jaz za vsem tem. . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 107 Dani Umpi: Ose brez kril. . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 112 Jorge Alfonso: Osamljenost a la Čehov v današnjih časih. . 119 Horacio Bernardo: O tem, kako sem napisal tole zgodbo. . . 129 Eduardo M. Laens Aguiar: Mrtvaška pivnica. . . . . . . . . . . 135 Rodolfo Santullo: Pes jé psa. . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 144 Camilo Baráibar: Nezvestoba. . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 153 Agustín Acevedo Kanopa: Sieste. . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 157 Ramiro Sanchiz: Tudi Urugvajci pišejo kratke zgodbe. . . . 167

7 Horacio Quiroga Obglavljena kokoš Četverica idiotov, sinov zakonskega para Mazzini - Ferraz, je ves dan sedela na klopi sredi notranjega dvorišča. Otroci so kazali jezike ter z zblojenimi pogledi odprtih ust obračali glave. Dvorišče je prekrivala zemlja, prostor je na zahodu zapiral opečnat zid. Klop je bila postavljena vzporedno z zidom, kakšnih pet metrov oddaljena od njega; sinovi so nepremično vztrajali na njej, s pogledom, uprtim v opeke. Čim je sonce začelo bledeti in se je skrilo za zid, so si idioti priredili svojo zabavo. Najprej je njihovo pozornost privlačila slepeča svetloba in v očeh jim je počasi nekaj oživelo, nazadnje pa so se hrupno smejali, zardelih obrazov od skupnega hlepečega veselja, in gledali sonce z nekakšno živalsko slastjo, kot bi bilo hrana. Drugič so, poravnani na klopi, dolge ure spuščali drdrajoče zvoke, posnemajoč tramvaj. Glasni zvoki so jih predramili iz lenobnosti, da so začeli tekati naokoli, pri čemer so se grizli v jezike in tulili. Toda večino časa so preživeli v temni in žalostni idiotski otopelosti, cele dneve so prebili sede na svoji klopi, bingljaje z nogami, medtem ko so z lepljivo slino močili hlače. Najstarejši je imel dvanajst let, najmlajši osem. Njihova umazana in zanemarjena zunanjost je izdajala popolno odsotnost tudi najmanjše materinske skrbi.

8 Ti štirje idioti pa so nekoč vendarle znali očarati starše. Tri mesece po poroki sta Mazzini in Berta usmerila svojo trdno ljubezen moža do žene, žene do moža, v mnogo vitalnejšo prihodnost: v otroka. Ali obstaja za zaljubljeni par večja sreča od takšnega iskrenega izkazovanja nežnosti, osvobojenega stvari, kot so nizkotna sebičnost, vzajemna ljubezen brez cilja in za ljubezen usodna odsotnost upanja na nadaljevanje rodu? Tako sta čutila Mazzini in Berta, in ko je štirinajst mesecev po poroki prišel otrok, sta bila prepričana, da je njuna sreča popolna. Novorojenček je rasel, prisrčen in veder, dokler ni dopolnil leto in pol. V dvajsetem mesecu starosti so ga neke noči zvili strašni krči in naslednje jutro staršev ni več prepoznal. Zdravnik ga je pregledal s profesionalno pozornostjo tiste vrste, ki očitno išče korenine zla v boleznih staršev. Čez nekaj dni je paraliziranost udov izginila, toda o razumu, živahnosti in spodbudi ni ostalo niti sledu; otrok je postal popoln idiot, slinast in opotekajoč se, za vedno sedeč kot lutka na materinih kolenih. “Otrok, moj ljubi otrok!” je mati ihtela nad srhljivim propadom prvorojenca. Trpeči oče je pospremil zdravnika iz sobe. “Vam lahko zaupam: mislim, da ni nobenega upanja. Lahko, da se bo izboljšalo in se bo naučil vsega, kar dopušča idiotizem, kaj več pa ne.” “Da! … Da!” mu je pritrjeval Mazzini. “Ampak, povejte mi: mislite, da je dednost kriva, da …?” “Glede dedovanja po očetovi strani sem vam že povedal to, na kar sem pomislil v trenutku, ko sem zagledal vašega otroka. V zvezi z materjo pa – eno od pljučnih kril je nekoliko okvarjeno. Nič drugega nisem zaznal, razen blagega hropenja. Pojdite na podrobnejše preiskave.” Strt v duši od občutka krivde je Mazzini še okrepil ljubezen do sina, malega idiota, ki je plačeval za napake dedov. Hkrati

9 je moral nenehno tolažiti in podpirati Berto, ki jo je polom zgodnjega materinstva prizadel v dno duše. Po pričakovanjih se je zakonski par z vso ljubeznijo pripravljal na novega otroka. Ob rojstvu sta otrokovo zdravje in brezmadežen nasmeh spet prižgala njuna ugasla življenjska pričakovanja. V osemnajstem mesecu starosti pa so nastopili enaki krči kot pri prvorojencu in naslednji dan je tudi drugi otrok začel kazati znake idiotizma. Tokrat je starša zajel globok obup. Torej sta bili njuna kri in ljubezen prekleti! Še posebej njuna ljubezen! On jih je imel osemindvajset, ona dvaindvajset, a vendar vsa njuna strastna nežnost ni mogla ustvariti niti kančka normalnega življenja. Nič več nista, tako kot pri prvorojencu, pričakovala, da bo posebej obdarjen z lepoto in bistrostjo, ampak samo, da bo otrok kot večina drugih! Iz nove katastrofe je zrasel nov plamen boleče ljubezni, brezumno koprnenje, da bi enkrat za vselej zagotovila blagoslov svoji nežnosti. Nepričakovano sta se jima rodila dvojčka ter korak za korakom ponovila zgodbo starejših dveh otrok. Toda Mazzini in Berta sta kljub neizmerni grenkobi ohranila veliko sočutje do svojih štirih sinov. Treba je bilo predpeklu najgloblje živalskosti iztrgati ne le njihove duše, ampak tudi kanček lastne volje. Sinovi niso znali požirati hrane, niso se znali prestaviti niti sesti na stol. Nazadnje so se le naučili hoditi, vendar so se kar naprej zaletavali, ker niso opazili preprek. Med umivanjem so tulili, da so bili vsi zaripli. Razživeli so se edinole pri jedi in kadar so zagledali kaj živobarvnega ali zaslišali grmenje nevihte. Takrat so se iztegnjenih jezikov smejali in razgreti od živalskih strasti brizgali slino. Kljub vsemu so ohranili določeno mero zmožnosti posnemanja; več od tega ni bilo mogoče. Videti je bilo, da se je z dvojčki strašno potomstvo zaključilo. Toda po preteku treh let sta si zakonca goreče zaželela še enega otroka; verjela sta, da so se sčasoma sile usode unesle.

10 Njuna pričakovanja se niso izpolnila, ampak so se stopila v koprnenju, ki se je ob neuspehu še razplamtelo. Dotlej je vsak zase nosil svoj delež nesreče otrok; toda vpričo štirih bedakov, ki sta jih spravila na svet, sta se odrekla upanju in izbruhnila je neustavljiva potreba po obsojanju drugih, kar je značilno za šibka srca. Začelo se je s spremembo zaimka: tvoji otroci. Ker se je žaljivki pridružila zahrbtnost, je vzdušje postalo napeto. “Zdi se mi,” ji je nekega večera dejal Mazzini, ko je vstopil v hišo in si začel umivati roke, “da bi lahko bolje skrbela za čistočo fantov.” Berta je brala naprej, kot da ni ničesar slišala. “Danes si prvič,” je čez čas odgovorila, “pokazal zaskrbljenost zaradi stanja svojih sinov.” Mazzini je rahlo obrnil glavo proti njej in s prisiljenim nasmehom dejal: “Najinih sinov, če se ne motim?” “Prav, najinih sinov. Si zdaj zadovoljen?” Oči je široko razprla. Tokrat se je Mazzini jasno izrazil: “Upam, da ne misliš reči, da sem kriv jaz?” “Oh, ne,” se je Berta vsa bleda nasmehnila. “Ampak jaz tudi ne, bi rekla! … Še tega se manjka!” je nazadnje zamrmrala. “Manjka – česa?” “Če je kdo kriv, to nisem jaz, razumi vendar! To sem ti hotela reči.” Mož se je za hip ozrl proti njej; močno ga je imelo, da bi jo prizadel. “Pustiva to,” je rekel, ko si je končno obrisal roke. “Kakor želiš; vendar, če hočeš reči …” “Berta!” “Kakor želiš!”

11 Takšen je bil prvi prepir, ki pa še zdaleč ni bil zadnji. Toda med premirji, ki so sledila, sta se njuni duši povezali v ­podvojenem zanosu in obsedenosti s še enim otrokom. In rodila se jima je deklica. Dve leti je par preživel s tesnobo v srcu, v stalnem pričakovanju nove katastrofe. Ko se to ni zgodilo, sta starša vse stavila na malčico, zaradi česar sta jo do skrajnosti razvajala in kvarila. Berta nikoli prej ni opustila skrbi za sinove, po rojstvu male Bertice pa je nanje skoraj povsem pozabila. Že ob sami misli nanje se je zgrozila, kot če bi se spomnila kakšne grozote, ki jo je morala zagrešiti. Mazziniju se je dogajalo nekaj podobnega, čeprav v manjši meri. V njuni duši se mir nikakor ni mogel naseliti. Ob vsaki najmanjši hčerkini slabosti je skupaj s strahom pred njeno izgubo izbruhnila na dan njuna jeza na skvarjeno potomstvo. Predolgo se je nabirala njuna grenkoba, da bi kozarec ne bil do vrha poln in grozilo je, da se strup ob najrahlejšem dotiku izlije iz njega. Že prva nesreča je zastrupila njuno medsebojno spoštovanje; in če kaj človeka privlači z okrutno naslado, je to splošno, ponavljajoče se poniževanje sočloveka. Pred tem sta se zaradi vzajemnega občutka pomanjkanja uspeha obvladovala; zdaj, ko je uspeh prišel, pa ga je vsak od njiju pripisoval samemu sebi, obenem pa še močneje občutil sramoto štirih stvorov, spočetih zaradi pritiskov partnerja. Ob takšnih občutjih je zmanjkalo prostora za sočutje do starejših štirih otrok. Služkinja jih je oblačila, jih hranila, polagala v postelje, vse to z očitno surovostjo. Umivali so jih zelo redko. Cele dneve so otroci prebili sede nasproti zidu, prikrajšani za najbolj bežne nežnosti. V takšnih razmerah je Bertica dopolnila štiri leta. Tisto noč, zaradi sladkarij, ki ji jih starši nikakor niso mogli odreči, je malo bitje začelo drgetati v vročici. In strah, da bo pred njunimi očmi umrla ali postala idiot, je znova odprl prastaro rano.

12 Že tri ure nista govorila drug z drugim, vzrok pa je bil – kot skoraj vedno – Mazzinijeva preglasna hoja. “Mojbog! Ali ne moreš hoditi bolj tiho? Kolikokrat že …?” “Prav, sem pač pozabil. Zdaj je to mimo. Nisem nalašč.” Žena se je zaničljivo nasmehnila: “Ne, tega ti ravno ne verjamem!” “Tudi jaz nisem nikoli preveč verjel tebi … jetičnica!” “Kaj?! Kaj si rekel?” “Nič!” “Pa si, nekaj sem slišala! Glej: ne vem, kaj natanko si rekel, vendar prisežem, da bi rajši imela kar koli kot pa očeta, kakršnega si imel ti!” Mazzini je prebledel. “Končno!” je zamrmral skozi stisnjene zobe. “Končno, kača, si izrekla, kar si hotela!” “Da, da, kača! Vendar sem jaz imela zdrave starše, slišiš? Zdrave! Moj oče ni umrl v deliriju! Imela bi otroke, kakršne imajo vsi drugi! Ti otroci so tvoji, ti štirje otroci!” Mazzini si je dal duška po svoje: “Kača jetična! To sem ti rekel, to ti hočem reči! Vprašaj, kar vprašaj zdravnika, kdo je glavni krivec za meningitis tvojih otrok: moj oče ali tvoja preluknjana pljuča, ti kača!” Iz trenutka v trenutek sta postajala bolj divja, dokler jima ni Bertičino ječanje zaprlo ust. Ob enih zjutraj so nenevarne prebavne motnje prešle, in kot se na nesrečo dogaja vsem zakonskim parom, ki so se kdaj vroče ljubili, je med partnerjema nastopilo premirje, ki je bilo toliko bolj nežno, kolikor bolj so bile žalitve ponižujoče. Naredil se je čudovit dan. Med vstajanjem je Berta izpljunila kri. Nedvomno so k temu veliko prispevala čustva in nemirno spanje. Mazzini jo je dolgo objemal; obupano je jokala, vendar se ji nihče ni upal reči niti besedice.

13 Ob desetih sta se odločila, da zapustita dom še pred kosilom. Zaradi pomanjkanja časa sta služkinji naročila, naj zakolje kokoš. Veder dan je privabil idiote na njihovo klop. Medtem ko je služkinja v kuhinji klala kokoš in ji povsem neprizadeto puščala kri – tega odličnega postopka za ohranitev svežine mesa se je naučila pri materi –, se ji je zazdelo, da za njenim hrbtom nekdo diha. Obrnila se je in zagledala četverico idiotov, stoječih tesno drug za drugim; začudeno so jo opazovali pri delu. Kri, povsod sama kri … “Gospa, otroci so tukaj, v kuhinji!” Berta je pritekla; ni ji bilo všeč, da otroci kar tako zahajajo tja. Niti v urah popolnega odpuščanja, pozabljenja in znova oživljene sreče se ni mogla izogniti temu strašnemu prizoru! Ker, razumljivo, bolj ko je ljubila moža in hčerko, v večjo napoto so ji bile male pošasti. “Naj odidejo, María! Vrzite jih ven! Vrzite, vam pravim!” Četverica ubogih bedakov, pretepenih in surovo pregnanih, se je vrnila na svojo klop. Po kosilu so vsi zapustili hišo. Služkinja je odšla v Buenos Aires, zakonski par pa na sprehod po posestvu. Proti večeru sta se zakonca vrnila; vendar je Berta hotela za hip pozdraviti najbližje sosede. Hči se ji je izmuznila in stekla v hišo. Ves tisti čas se idioti niso premaknili s klopi. Sonce je že izginilo za zidom in začelo toniti, oni pa so še kar buljili v opeke, nepremični kot še nikoli. Nenadoma je nekaj stopilo med njihove oči in zid. Njihova sestra, utrujena od petih ur druženja s starši, si je želela sama raziskovati svet. Ustavila se je ob vznožju zidu in zamišljeno gledala vrhnji rob. Nedvomno si je želela plezati. Končno se je odločila uporabiti polomljen stol, a kljub temu ni dosegla roba; zagledala je posodo kerozina; njen razviti čut za prostor ji je pomagal kos pohištva postaviti navpično in končno ji je uspelo.

14 Četverica idiotov je brezbrižno opazovala, kako sestra potrpežljivo lovi ravnotežje, kako je dvignjena na prste prislonila grlo k robu zidu, med napetimi mišicami rok. Videli so, kako se ozira naokoli in išče oporo za noge, da bi se lahko še malo dvignila. Pogledi idiotov so oživeli; v štirih pare oči se je ugnezdil enak lesk. S pogledi so se lepili na sestro, na obrazih pa se jim je začela izrisovati živalska požrešnost. Počasi so se približali zidu. Malčica, ki ji je uspelo obuti čevelj in se je namenjala zajahati vrh zidu in skočiti čezenj, je okoli noge začutila prijem. Osem oči, ki so se zapičile v njene, jo je navdalo s strahom. “Pusti me, pusti me!” je zakričala, stresajoč z nogo. Vendar je že postala zanimiva. “Mama! Au, mama! Mama, ata!” Glasno se je cmerila. Poskušala se je obdržati na robu, vendar jo je nekaj povleklo, da je padla. “Mama, au! Ma…” Kričanje je potihnilo. Eden izmed njih jo je stisnil za vrat; kodre las je povlekel narazen, kot bi bili perje; ostali trije so jo držeč za eno nogo zvlekli do kuhinje, tja, kjer se je tistega dopoldneva čvrsto zvezana krvaveča kokoš neustavljivo poslavljala od življenja. V sosednji hiši se je Mazziniju zazdelo, da sliši hčerkin glas. “Mislim, da te kliče,” je dejal Berti. Vznemirjena sta vlekla na ušesa, vendar glasov ni bilo več slišati. Kljub temu sta se naglo poslovila. Berta je šla odložit klobuk, Mazzini pa je stopil na dvorišče. “Bertica!” Nobenega odgovora. “Bertica!” je zdaj zaklical glasneje, že nekoliko jezno. Grobna tišina je v njegovem nenehno preplašenem srcu zbudila slutnjo in po hrbtu ga je spreletel srh. “Hčerka moja, hčerka moja!” Obupano je pohitel na konec dvorišča. Pred kuhinjo je na tleh zagledal veliko krvavo lužo. Divje je odrinil priprta vrata in zakričal od groze.

15 Berta, ki se je tudi pognala v dir, ko je zaslišala možev vzklik, je še sama zakričala. Toda pred kuhinjo jo je Mazzini, bled kot smrt, zaustavil. “Ne vstopaj! Ne vstopaj!” Vendar Berti ni ušlo, da so tla vsa mokra od krvi. Z rokami se je zgrabila za glavo in se s hropečim vzdihom zgrudila na tla.

16 Juan José Morosoli Osamljenost Domínguez se je pred kratkim vrnil od mlak stoječe vode z obrokom hrane za konja. To je bilo njegovo edino delo. Vse dni je zahajal tja, da bi s površja pobral užitne trave in vejice navadne krišine, rastoče na gnijočih deblih sredi strug, in jih dal svojemu staremu konju. Ta je izgubil že vse zobe; bil je slaboten, oči je imel zastrte z mlečnatimi koprenami, toda bil je edina Domínguezova živa stvar; tako se je lahko nekomu posvečal. Ko ga je nahranil, ni imel ničesar več, popolnoma ničesar, za kar bi skrbel. Rastline, ki jih je Domínguez prinašal svojemu konju, so bile edino, kar je uboga žival lahko jedla. Konj je vidno hujšal; gotovo je bilo, da ne bo preživel zime, ki se je začela. Takoj ko je Domínguez nahranil konja, je potegnil nizek stol s sedalom iz kravje kože k opunciji, se usedel in začel piti čaj mate. Bil je čas zajtrka. Vendar ni imel sladkorja. Že dva dni je zajtrkoval, kosil in večerjal sladek čaj mate in sladkor je pošel. Pomislil je, da bi šel k nečaku, ki je živel na drugem koncu vasi, da bi dobil kakšno živilo. Ni ga vleklo tja, kajti nečak mu je skupaj s kakšnim kosom mesa rad dajal nasvete. Vsakič mu je povedal, kako ne more verjeti, da se vse do starosti ni naučil

17 živeti. Domínguez je moral pozabiti na svojo osivelo glavo in krotiti svoje roke, da ne bi smrkavca oklofutal. Res: ni ga vleklo tja. Vendar dva dneva stradanja človeku zmehčata vrat … Morda mu uspe dobiti posojilo v novi krčmi. Ampak – morda so novega krčmarja posvarili prejšnji … tisti, ki so ga že “beležili in črtali”. Ni držalo, da bi bil slab plačnik. Šlo je za njegovo borno pokojnino. Takoj ko je ta prispela, je pozabil na dolg in šel v center po nakupih. Kakšne tri do štiri dni mu je godilo videti na mizi vino, sir in sladice. Tedaj je zaslišal cirkuški boben in trobento. Klovn je na slonu jezdil po ulicah in naznanjal večerno predstavo. Takoj se je spomnil, da je šel mimo mlajši Umpiérrezov sin z vrečo mačkov v rokah – samico s šestimi mladički – proti cirkusu. “Kakšne grdobije pa počneš s temi živalmi?” ga je vprašal. “V cirkus jih nesem … Plačajo za mačke, pse in konje, da lahko z njimi nahranijo zveri …” Domínguez se je ozrl na skrajni konec zemljišča, kjer je stal stari konj. Ni bilo dvoma, da je žival pri koncu … Treba ga bo pokopati, je pomislil. Odvleči k mesarju … Plačati za vse to … Policija v takšnih primerih vedno pride. Ranč se nahaja v 'poseljenem predelu'. Mrtev konj je lahko velik problem. Če ne bi živel v naselju, bi poginulega prepustil krokarjem. Toda … Spet se je ozrl h konju, iz dneva v dan slabotnejšemu … Vstal je, ne da bi čaj mate zalil z vodo. Približal se je živali. Na očeh je imela dva tvora, velika kot oreha. Na gobcu ji je začel rasti nekakšen droben, gnojen ekcem. Ponoči je kašljala kot človek. Včasih ni jedla niti rastlinja iz mlake. Če prav premislimo, bi bila njena usmrtitev milost, saj je bilo očitno, da stoje umira … Ampak umreti, ker je prišla ura ali ker kdovekdo tako zaukaže, je eno, nekoga ubiti, da bi postal hrana dresiranim živalim, pa nekaj povsem drugega.

18 Že dobro. Konj se mu približuje. Vedno to počne. Ob njem je, dokler se on ne obrne proti ranču, takrat upre glavo ob njegov hrbet in ga začne z njo nežno potiskati … Prav to počne zdaj. Zvečer se je odpravil od doma. Odločitev je bila naslednja: stopiti v novo krčmo in prositi za posojilo. Če mu bo novi krčmar posodil, prav. Če ne, bo šel v cirkus. Kaj pa naj naredi? “Torej,” je rekel krčmarju. “sem Domínguez, ta, ki živi na tistem ranču … Sem upokojen, ampak še vedno čakam pokojnino … Potrebujem dva ali tri pese …” In je resnobno pristavil: “Če hočete vedeti, kako izpolnjujem obveznosti, povprašajte v drugih krčmah … Več mi je do dobrega imena kot do obleke.” Nasmehnil se je, čakajoč na odgovor. Vendar je bil tudi sogovornik posebnež. Rekel mu je naslednje: “Glejte, gospod Domínguez, zelo mi je žal, ker vam ne morem posoditi, kajti očitno je, da ste dobri in pošteni, in ker ste vrhu tega upokojenec … zelo rad imam upokojence. Vendar znaša moj kapital sto pesov. Ko bom imel več kapitala, kar pridite. Ste slišali?” Obrnil se je in odšel. “Če bom nekega dne imel denar,” si je rekel, “od tegale ne bom kupil ničesar. Očitno je nezaupljivec brez primere.” Kletke je obdajal vonj po krmi, urinu in gnijočem mesu. Stopal je skozi mračen prehod; na levi in na desni so bile razpostavljene kletke. Čutil je gibanje, slišal stokanje in smrčanje, videl pa ni ničesar. Šele ko se je ustavil, da bi govoril z moškim, je opazil osem ali deset zelenkastih točk, kot bi bile svetleči gumbi – nedvomno oči levov ali tigrov. “Prišel sem prodat konja. Srednje velikega,” je rekel. “Debelega?” “Ne. Starega … Star konj ni debel … je pa žival zdrava …” “Osem pesov,” je odvrnil drugi. “Nekaj mi povejte … Koliko stane koža?” je vprašal Domínguez.

19 “Ste prišli prodat kožo ali konja?” “Konja.” “Prav. Če hočete, ga lahko pripeljete brez kože … Tudi osem pesov … In to danes, priti morate danes … Pojutrišnjem odidemo …” “Boste prišli ponj?” “Ne, pripeljete ga vi, danes. Pojutrišnjem odidemo.” Pripeljal ga je. Prišla sta s počasnim korakom. Zelo počasnim. Skoraj nihče ni opazil, kako hodita. Šla sta skozi mrak, kot bi sama bila neka druga, premikajoča se tema. Konj mu je uprl glavo ob hrbet, kot da ga hoče potiskati, gotovo zato, da ne bi zašla. Domínguez je občutil glavo ob hrbtu kot bolečino, ki se vanj preliva s konja. Vstopil je. Videti je bilo, da so živali ponorele. Vedele so, da prihaja hrana. Predal ga je tam, v prehodu, polnem kiselkastih vonjav in rjovenja. “Kako ga boste ubili?” je vprašal. “S temle.” Moški je z majhno svetilko v roki obsvetil ogromno palico, vso krvavo in polno dlak. “Zdaj?” “Da, pred začetkom predstave. Levi so stari … Konja ubijemo pred njihovimi očmi, vendar jim ga ne damo … Ko vstopijo v cirkuško areno, so videti kot pomlajeni.” Dal mu je osem pesov. Domínguez je stopal skozi mračni prehod, kot bi bil pijan. Odpravil se je v noč. Bil je bolan. Šlo mu je na bruhanje. Vstopil je v najbližjo krčmo in tam izpraznil dva ali tri kozarce žganja, nato se je napotil proti trgovini. Nazadnje je prispel na ranč. Sredi noči je zaznal odmeve žive glasbe. Nato rjovenje in ploskanje in spet glasbo. Na nebu se je dvigovala zvezda cirkuških luči kot zibajoča se ladja. Ura je bila pozna. Zdaj ni občutil več ničesar, tudi zvezda iz luči je izginila. Noč se je nenadoma

20 izpraznila, sredi nje je ostal le on sam, poleg opuncije, ob ugaslem ognju in pečenki, ki se je ni dotaknil, in čakal zoro. Ni kadil, ni razmišljal, ni občutil žalosti, samo ždel je v noči, dokler ni spregledal, da je čakati jutro nesmisel. Ni imel česa početi. Ni imel komu nositi krme … Nikoli več, nikoli, zares nikoli več ne bo imel česa početi. Ničesar. Prav ničesar.

21 Enrique Amorim Fotografija Vaški fotograf je bil nadvse ustrežljiv. Razkazal ji je različna poslikana ozadja. Siva, brez okrasja, v medlih barvah. Tudi eno z večno košatimi drevesi sredi deviške narave. In drugo s posameznimi ostanki stebrov, ki se je po besedah moškega lepo ujemalo z litoželezno mizo, oblikovano kot podkev in podprto s tremi biči za pogon živali. Fotograf se je trudil, da bi bila zadovoljna. Madame Dupont je bila videti nadvse simpatična, kljub vpadljivi barvi las, grudicam pudra na obrazu in kakšnemu dragulju, škodljivemu v naivnih očeh sosedov. Z drugačnim parfumom, morda brez vsake dišave, bi v vaškem okolju lahko zasedla dostojno mesto. Vendar se gospa svoji svojskosti ni mogla odpovedati. “Razen, če bi gospa rajši naključen posnetek sredi trga. Ampak ne verjamem, da imate tako slab okus,” je dejal fotograf. Zasmejal se je, navdušen nad svojo opazko. “Mislim, da bi bilo primerneje narediti fotografijo, kjer bi bilo videti, kot da ste sredi lepega vrta pri pitju čaja … Sem uganil vaše želje?” In je postavil zaprašeno stopniščno ograjo in litoželezno mizo k dekoraciji s stebri. Primakniti je bilo treba še dva stola, nato se je fotograf odmaknil, iščoč najprimernejši zorni kot.

22 Nekaj sekund se je skrival pod črnim pregrinjalom, potem pa nadaljeval pogovor kot nekdo, ki se je medtem dokopal do velikega odkritja: “Sijajno, sijajno! …” In je postavil blago v kot. “Končno jasno vidim to, za kar ste me prosili …” Ženska je scenerijo opazovala z določeno mero nezaupanja. Ubožica o teh stvareh ni vedela ničesar. V življenju se je dala fotografirati samo dvakrat. Ko se je vkrcala v Mersaillesu, zaradi izdelave potnega lista. In za portret v Ameriki, skupaj z nekim mornarjem, sredi zabaviščnega parka. Seveda tiste fotografije ni mogla poslati materi. Le kaj bi rekla, če bi jo videla v družbi mornarja – ona, ki je sovražila morje in prav tako ljudi, povezane z njim … Spet je fotografu razlagala svoje namere: “Želim portret za svojo mamo. Ustvariti mora vtis, da so me fotografirali v resnični hiši. V moji hiši.” Moški je vsa pojasnila znal že na pamet. Želela si je portreta, ki bi govoril namesto nje. Vedela je že, kaj bo pisalo pod fotografijo: Moji nepozabni, dragi materi, z dvorišča moje hiše, v družbi najboljše prijateljice. Ustvariti iluzijo hiše ni bilo težko. Ozadje je čudovito pristajalo. Manjkala je samo še spremljevalka, prijateljica. “To je vaša stvar, gospa. Ne morem vam olajšati te naloge. Pridite skupaj z njo, prisežem, da bo posnetek odličen.” Madame Dupont se je vrnila trikrat ali štirikrat. Fotograf se je izkazal za ustrežljivo in odločno osebo. “Včeraj sem pred istim ozadjem fotografiral dve gospe. Čudovito! Je že preizkušeno. Nastale slike so brezhibne. Oglejte si dokaz. Videti je kot vrt bogate hiše.” Stranka se je ob pogledu na pokazano sliko nasmehnila. Fotograf je imel prav. Resnično lep portret. Dve gospe na svojem malem vrtu, ob čaju. Vesela se je vrnila k vratom svoje borne hiše na robu vasi.

23 Kakšnih sto metrov od njenega temačnega kota je živela učiteljica, edina soseda, ki ji je odzdravljala: “Dober dan.” “Dan …” Ubogi gospe z lasmi, pobarvanimi s peroksidom, so se tresle noge. Pozdrav ji je zbledel na ustnicah. Kar stala je ob zidu, s povešeno glavo. Morda bo nekega dne zbrala pogum, se ustavila in jo ogovorila. Učiteljica je bila videti slabotna, melanholičnega in pobitega lica, tam na marmornatem balkonu, ki je spominjal na tistega med fotografovimi pripomočki. Seveda ji učiteljica lahko naredi uslugo. Zakaj si ne bi drznila? Ne bo zavrnila tako nepomembne prošnje. Nekega popoldneva se je končno ustavila. Popoldneva brez ljudi, obdana samo s klateškimi psi. Mimo je pripeljal voz s svežo krmo, eden tistih, pri katerih lahko voznika poprosiš za uslugo. In privolijo … Nenadoma se je ustavila. Seveda, voz je ni čakal. In je učiteljici po svojih najboljših močeh pojasnila svojo težavo. Da, samo za to gre, da posname portret, namenjen materi. Portret sebe skupaj z nekom kot gospodična, spoštljiv … Nasmehnila se je, prepričana o koristnosti te geste. Fotografirali se bosta, dodala bo posvetilo. Mati, starka na robu groba, bo razbrala, da njena hči živi v dostojni hiši in da ima prijateljico, dobro prijateljico. Scena čaka pripravljena že nekaj dni. Bi bila tako prijazna in ji ustregla? Madame Dupont je imela le malo stikov, in še ti niso služili takšnim namenom. V tem primeru ji niso koristili. Vrh tega je niso razumeli. Naj jo čaka pri fotografu? Da, počakala jo bo pri izhodu učilnice. Jutri. Ko bodo otroci odšli domov. “Merci, merci …” Madame Dupont se preprosto ni spomnila, ali je govorila sama pri sebi ali ne. Ali je učiteljica rekla “da” ali “ne” … Vendar

24 ji je nekje v spominu odzvanjal stavek, ki ga že zelo dolgo ni slišala: “Z velikim veseljem.” In se je zahvalila z besedami svoje matere. Pred spanjem je poljubila materino podobo in jo položila nazaj na njeno staro mesto, med kup rjuh, kot bi jo zavila v mrtvaški prt. Končno ji je nekdo z drugega konca sveta blagovolil ponuditi roko, da bi lahko skočila. Med približevanjem fotografovi hiši je premišljevala, da je morda na pragu novega obdobja svojega življenja. Učiteljica ji je odgovorila sproščeno, brez napora ji je dala obljubo. Ta podrobnost jo je pomirjala. Niso še razpostavili stolov, namestili mize, s perjanico pometli prahu z balkona iz kaširanega papirja. Fotograf, utrujen od čiščenja slike, se je naslonil na vhodna vrata, da bi opazoval mimoidoče. Ko so otroci odšli iz šole, je zagledal svojo stranko. Učiteljica bo najbrž tudi že na poti. “Vsak hip bo tukaj,” mu je zatrdila ženska. “Mora se urediti.” V četrt ure so učenci odložili bele predpasnike in se spet prikazali na ulici. Postopali so naokrog, umazani, kričavi, jedoč banane, katerih olupke so odmetavali pred vhode hiš, z brezsrčnim namenom, da bi komu spodrsnilo. Kakšen dan so se počutili hudobne, ne da bi vedeli, zakaj. “Morala bi že biti tukaj. Žal mi je, ker vam nisem povedal,” je rekel moški, “da bo kmalu pretemno za dober posnetek.” Ženska je polna veselega upanja čakala v prijetnem kotičku. Nikoli se še ni tako dolgo zadrževala na tako prijaznem in domačnem kraju. Vanjo se je naselila nepoznana sreča, vsa čista in preprosta. Ob prvem mraku je madame Dupont zapustila prostor. Odhajala je, zavita v zatajevano žalost. Rekla je, da se bo vrnila naslednji dan. Učiteljica je nedvomno pozabila na sestanek.

25 Ko je zavila na svojo ulico, pa jo je videla naglo zapustiti balkon. Zaslišala je udarec žaluzije, ki je bil kot klofuta. Ob tem so ji zagorela lica. Ni lahko pozabiti takšnih trenutkov. Toliko bolj, če človek živi enolično življenje, počasno in enolično. Madame Dupont je imela navado zapustiti hišo enkrat na teden, odtlej pa je svoje sprehode po vasi še bolj omejila. Tudi po več mesecev ni zapustila strašnih zidov svojega domovanja. Učiteljice, veneče na marmornatem balkonu, v pričakovanju ljubezni, srečne priložnosti, ni več srečala. Fotograf je pospravil v shrambo okrasje, poslikano tkanino s tistim drevesom z neresničnim listjem. Na stopniščno ograjo pada droben prah, ki je duša vasi, sled umirjenih podeželskih uric. Otroci še vedno s sprevrženimi nameni odmetavajo sadne olupke pred vhode hiš. Zlasti takrat, kadar piha severni veter. Sliši se vpitje razburjenih mater, togotnih očetov. Včasih – ni odveč, da to povemo – je treba skomigniti in živeti naprej.

26 Francisco Espínola Rodriguez Ker je bilo v soju tiste lune vse videti enako, enako kot podnevi, ga je Rodriguez, do stremen v vodi, zagledal že na pol poti skozi sotesko, nepremičnega med vrbami bližnje globeli. Brez ustavljanja, za vsak primer držeč pod pončem pištolo, je opazoval črno jezdno žival in tisti drugi pončo, bolj žareč od rdeče. Ko je prijezdil na trdna tla in pognal konja v kas, se je drugi, z nenadnim nasmeškom na licu, še sam premaknil, pohitel … in se mu pridružil. Neznanec je bil suhljat in zelo, zelo visok. Z ošiljeno, črnkasto bradico. Ob straneh obraza so, brezhibno zavihani, izstopali dolgi brki. Rodrigueza je nekoliko osupnil ta neznanec, mršav in utrujenega obraza; posvečanje tolikšne pozornosti brkom mu ni ugajalo. “Greste v tisto smer, mladenič?” ga je sladkobno ogovoril. Čim je zaznal tisti ton, je Rodriguez spustil ročaj pištole. Niti najmanj ga ni zanimalo vsiljivčevo poreklo; pustil ga bo lepo pri miru, in čeprav mu je sledil kot kakšna vprega, je jahal naprej skozi veliko jasnino s pogledom, nepremično uprtim med uhlje svojega rjavca. “Prav neverjetno, kakšna noč! … Glej, videl sem te vstopiti v sotesko … in takoj si mi bil všeč!”

27 Rodriguez ga je strmo pogledal: tikanje mu je bilo zoprno. Tudi sogovornik mu je namenil pogled od strani, oster kot konica noža, ki pa se je ob drugem pogledu zmehčal in se v hipu spremenil v pogled jagnjeta. “Na tvojem mestu bi prešel k bistvu, brez ovinkarjenja. Ti je všeč ženska? Povej, Rodriguez, ti je všeč?” Rodriguez je ob prebujenem občutku bridkosti napel prsi, vendar brezobzirnežu ni odgovoril. Ker je njegova jeza pregnala skrb, se je spet odkašljal, tokrat bolj grobo. Nazadnje se je na svojem rjavcu nagnil na stran in pljunil. “Vesêli se, močno se vesêli, Rodriguez,” je nadaljeval jezdec in si pogladil konico brk, ne da bi se pri tem dotaknil lica. “Predte lahko postavim žensko tvojih sanj. Bi rad zlato? … Dôbi pločevinke, Rodriguez, in vrče za vodo, pa ti jih vse do vrha napolnim. Te zanima oblast, ki je tudi krasna? Pri priči, ne da bi moral razjahati svojega rjavca, postaneš inšpektor ali politični vodja ali polkovnik. General, to ravno ne, Rodriguez, ker imam ta mesta že oddana. Ampak niže od tega … samo izbrati moraš.” Rodriguez se je, nejevoljen zaradi klepetave družbe, zavil v molk, nepremično zroč predse. “Hej, ni ti treba drugega kot odpreti usta …” “Drek pa vaša moč!” je že hotel reči Rodriguez, vendar se je obvladal, da bi videl, ali se bo vsiljivec naveličal njegovega molčanja. Tega, ki je komaj za hip pomolčal, je preplavila osuplost. Pogladil si je brado; od strani je dvakrat ali trikrat ošinil Rodrigueza … Med vnetim premišljevanjem mu je glava klonila na prsi. Videti je bilo, kot bi mu kdo začepil usta. Pod vseobsežno lunino belino, kakšna tišina kar naenkrat, med ježo dvojice in njunih izrazitih senc! Nenadoma je bilo videti, da se je vse, kar bi lahko motilo, razbežalo na vse strani in s seboj odvleklo svoj hrup.

28 Pri konjskih hlevih je Rodriguez izvlekel roko izpod ponča, držeč v njej tobačnico in ovratno ruto. Še vedno v kasu se je lotil zvijanja cigarete. Takrat je tisti z brki nenadoma z ostrogo odločno oplazil vranca, ki bi skoraj zašel v bodičevje. Nekoliko oddaljen, a še vedno v gibanju, da ne bi zaostal, je dejal: “Omahuješ, Rodriguez? Zazri se v mojega starega vranca!” In že je jahal na mladem, mlečno belem konju. Zdaj je Rodrigueza gotovo močno presenetil; vendar mu ni privoščil oddiha, izmed gub ponča je izvlekel svojo dolgo, koščeno roko in zamahnil z okleščkom, ne da bi se zbodel, ob tem pa ošabno vzkliknil: “Poglej!” Veja se je spremenila v lesketajočo se kačo. Ta se je začela zvijati v poskusu, da bi se iztrgala suhljati roki, ki jo je držala na sredi; ko jo je tujec oholo zalučal daleč stran, je sikajoča poniknila v travi. Rodriguez je pregledal vse žepe, da bi našel kresilo. Spremljevalcu, ki ga je njegova namera presenetila, so se zasvetile oči. Že je pripravljal novo zvijačo. S prisiljeno uslužnostjo, spet jahajoč v mraku, je dejal: “Ne trudi se preveč! Izvoli ogenj, Rodriguez!” Z blazinico kazalca je podrgnil ob palec. Med prsti mu je vzplapolal modrikast plamen. Palec se mu je podaljšal v nekakšen krempelj in tako je Rodriguezu ponudil ogenj, kot bi mu podržal svečnik. Rodriguez, že s cigareto v ustih, je nagnil glavo proti plamenu in povlekel. “No? … Kaj boš pa zdaj rekel?” “To so cirkuški triki,” je zamrmral Rodriguez in puhnil velik oblak dima. Brez prestanka je tuhtal, kako bi se otresel nadležneža.

29 Na vnemo jezdeca na vrancu je ta izjava delovala kot vedro mrzle vode. Ko mu je uspelo priti k sebi, se je goreče oprijel razuma, ki se je počasi spreminjal v vulkan. “A, tako? Kakšni triki, prosim? Pa tole?” Zdaj je Rodriguez debelo pogledal in čvrsto zgrabil vajeti rjavca, v strahu, da se bodo pretrgale, kajti vsiljivec je naenkrat jahal poskakujočega, divjega bika s tako žgočim pogledom, da se je zdelo skoraj čudež, ker žival ni zagorela. “Pa tole? Glej, kakšne plavuti, Rodriguez!” je zateglo in skoraj roteče dejal neznanec, odet v mrak. Zapeljivec zdaj ni več jahal bika, temveč potočnega soma. Za trenutek ga je podržal za brke in ga spodbodel z ostrogami, da je žival zapuhala, jezdec pa je na njem obkrožil Rodrigueza. Toda slednji je še naprej jahal v kasu. Riba, najsi je bila še tako velika, ni prestrašila rjavca. “Povej, Rodriguez, pa tole? … Prosim, dobro poglej! … No? … Poglej!” “Tole? Čarovno, tole.” Som je naglo zavrl in se zgrudil, jezdec pa se je oklenil njegove glave, v strahu pred padcem. “Izgini!” Rjavec, ki ga pridušena zmerljivka sploh ni dosegla, se je, še vedno pri močeh, v soju bele, slepeče bele lune, oddaljil, vranec, ki je spet začutil ostroge, pa se je kažoč zobe zasukal na zadnjih nogah, da bi spet ponesel jezdeca na stražo med vrbe v soteski.

30 Serafín José García Tiha voda Laguna je na trenutke razkrila trpke barve razpadajočega ločja in blata. Oblak bežečih kačjih pastirjev je, kot bi hotel nedvoumno poudariti znake bližajoče se nevihte, zarezal v gosto in zadušljivo ozračje. Po drugi strani pa se je uneslo pikanje in brenčanje komarjev. Čaj mate je šel iz rok v roke, zamišljena moška sta tiho čakala na začetek dela. Kmalu se bo med neskončno ločje skrila rdeča sončeva krogla; v melanholični tišini somraka se bodo v naglici vrnile jate divjih čapelj. S prvim mrakom bo nastopil primeren trenutek za lov in skubljenje. Andrés je kadil cigareto za cigareto, da bi tako laže odgnal požrešne komarje, pa tudi prikriti nemir, ki je napenjal živce kot strune. Izpred oči ni izgubil enega samega Tomásovega giba; slednji je bil zdaj, med mučnim pritiskanjem svinčene atmosfere, videti še bolj sovražen, bolj kot kadar koli obseden z zlimi nameni, hudobnimi naklepi. Vendar spremljevalčevo obnašanje nikakor ni upravičevalo takih sumničenj. Zamišljen, brezbrižen, kot bi ne zaznaval okolice, se je Tomás zganil samo, da bi vzel čaj ali ga podal drugemu. Nobenega znaka sovražnosti ni kazal, niti najmanjše

31 poteze, ki bi vlivala sum, ni naredil. Če je njegov obraz sploh kaj razodeval, je to bila brezvoljna naveličanost, nekakšna v usodo vdana in utrujena žalost. Toda Andrés si je njegovo zatopljenost vase razlagal povsem drugače. Prepričan je bil, da ima za kaj takšnega dobre razloge. Že mnogo dni mu je po možganih vztrajno vrtala zamisel, ki je nazadnje postala obsedenost: da ga namerava Tomás ubiti iz ljubosumja. Takšna je bila resnica. Odkar je vedel, da se bo Carmen poročila z njim, je postal odljuden in skrivnosten. Nič več ni bil odkritosrčen prijatelj kakor prej. Zamera je nedvomno rasla, korak za korakom, in prepričan je bil, da je v njegovem pogledu razbral zloben namen. Spomnil se je edinih besed o dekletu, ki sta si jih izmenjala. Zgodilo se je nekega zgodnjega jutra, med vračanjem iz vasi; še vedno dremava sta jahala na paru nerazdružljivih konj, ki sta v kasu tekla v isti črti. “Sinoči sem te videl s Carmen. Jo zares ljubiš?” “Ljubim jo. Čez eno leto se poročiva. Zakaj?” “Nič. Samo vprašam …” Zavladala je mučna tišina, nakar se je pozanimal on: “Je res, da si imel razmerje z njo?” “Že dolgo tega. Le brez skrbi. Preteklost!” Od takrat je nista več omenjala. Vendar je Carmen ostala med njima, zato sta se vse bolj odtujevala drug drugemu. Če je bil Andrés o čem prepričan, je bil o tem. O tem in o hudobnih namenih, ki naj bi jih Tomás imel z njim. Druženje je postajalo težavno: prišli so dnevi, ko nista izmenjala več kot dve ali tri enozložnice. Tiste neobhodno potrebne pri opravilih. Ob večerih je Andrés prestavil svoje sedlo na drugi konec tistega suhega otočka, na katerem sta postavila tabor, in tam razprostrl blazine in slamnjačo, ki mu je služila za posteljo. Vendar niti tako ni mogel mirno spati. Ob najrahlejšem šumu, dotiku sapice ali plazenju nočnega škodljivca po ločju

32 je skočil pokonci ter pograbil puško ali nož, ki je bil vedno na dosegu njegove desnice. “Umazana žival je spet čista.” “Ga osedlava?” “Zaradi mene ni treba.” Andrés si je zvil novo cigareto in sam nadaljeval pitje čaja mate. Sonce se je pravkar skrilo za tančico rdečkaste izparine, spominjajoče na kri. Na vzhodu so se začeli zbirati težki, temni oblaki. Strupen smrad, dvigajoč se iz lagune, se je krepil, in kmalu se toplega, zastajajočega zraka skoraj ni več dalo vdihavati. Vladalo je popolno brezvetrje. Stebla ločja, navpična in negibna, so segala do obzorja enolične pokrajine. V daljavi je zaregljalo nekaj žab. In, kot bi čakale na ta znak, so druge, bližnje, takoj odgovorile na nevidno zaklinjanje. V pičlih nekaj minutah se je vsa laguna napolnila z enakomernim truščem, hripavim in neutrudnim. Andrés je vstal in zalučal v vodo kepo zemlje, da se je v trenutku vrnila tišina. “Prekleta živad!” je zagodrnjal. Z živci je bil pri kraju. Tomás, nenehno zatopljen v premišljevanje, ves čas nepremičen, je z odsotnim pogledom zrl v nagnus­no, smrdljivo blato, ki je zaradi uhajajočega plina živahno brbotalo. “Najbrž bo deževalo.” “Najbrž.” Besede so bile odveč, o tem ni bilo dvoma. Pomembne so bile edino kretnje, dejanja. Spet sta se zavila v molk; vsak od njiju se je posvečal za drugega nedostopnemu, skrivnemu vrenju lastnih misli. Spomin na daljno žensko ju je še vedno ločeval, neizprosno je brisal vsako možnost sporazumevanja. Nenadoma so se na obzorju pojavile prve jate vračajočih se čapelj. V naglem letu so prihajale od obalnih močvirij lagune Merin.

33 Zaokrožile so nad ločjem, med nemirnim trobljenjem so se gnetle druga ob drugi, opisovale so kroge, ki so postajali vse manjši in so bili vse bliže tlom; med spuščanjem so izginile v srcu ogromne lagune, natanko tam, kjer so imele navado prenočevati. Množica belih in rožnatih ptic je priredila čudovito predstavo; v vedno večjem številu in vse bolj nemirne so frfotale nad mračnim, neskončnim trsjem. Andrés, ki se je ob pogledu nanje prihulil, je za hip pozabil na skrbi in se lotil računanja. Bo večerno delo donosno? Morda bosta ujela na ducate čapelj in napolnila torbe s prvovrstnim perjem. Morda jima bo zaslužek omogočil pustiti to mučno delo in lahko si bo kupil majhno kmetijo nedaleč od vasi, kjer bo kmetoval in v miru živel s Carmen. To bi bilo najboljše od vsega. Življenje lovca na čaplje mu ni ustrezalo. Neizbežno tišino, dušečo enoličnost neskončnega bičevja, nezdrav vonj iz lagun, prekritih s komarji, polnih sluzastih pijavk in zvijačnih kač – vse to je vedno teže prenašal. Tomás naj si kar poišče drugega tovariša, če hoče. Navsezadnje nimata več nič skupnega. Nekoč, ko sta se še razumela, ko sta bila resnična prijatelja, takrat je bila vsaka žrtev sprejemljiva. Zdaj pa ga je Tomás sovražil, zmožen bi ga bil celo umoriti, če bi se pokazala priložnost. Ni se mogel sprijazniti z dejstvom, da je Carmen njegova. Bil je eden tistih, ki ne poznajo plemenitosti, ki niso zmožni odpustiti … Naglo je prekinil premišljevanje in s kotičkom očesa pogledal tovariša, kajti njegove kretnje so se mu zdele nekam sumljive. Tomás se je pravkar čisto zares dvignil in se mu korak za korakom približeval; vratne žile so mu izstopile in v očeh mu je gorela trdna odločnost. Videti je bil kot divja žival, ki se bliža plenu. Ali je hotel izrabiti trenutek nepazljivosti, da bi ga zahrbtno pokončal? Ali je zmožen takšne podlosti? Medtem ko so se mu porajala nova in nova vprašanja, je opazil, kako nese roko k pasu in previdno vleče ven nabrušeno

34 mačeto. Zato je še sam urno skočil, zavihtel svojo in mu z natančnim udarcem razklal lobanjo, pri tem pa zarjovel: “Tu imaš, baraba!” Na tleh ležeči je komaj še iztegnil roko in ga z zamirajočim glasom posvaril: “Pazi!” Andrés se je ozrl tja, kamor je drugi kazal, in zagledal strupeno kačo yarará, pripravljeno na napad. V tistem trenutku je močan grom naznanil začetek dežja.

35 Juan Carlos Onetti Drevo Ko je tistega veselega jutra dekle z violino v roki potrkalo na vrata z vrtom obdane hiše Risijevih, ji je sunkovito odprl moški mešane krvi, oblečen po kmečko, ter ji velel, naj vstopi. “Postavite se k zidu in se oprite na dlani.” Medtem ko je dekle izpolnjevalo povelje, je bežno ošinilo bledi obraz Fidejeve služkinje; ta si je z rokami gladila trebuh, stisnjena med drugi dve opici, ki sta izmenično priganjali z vprašanji ali pa prepletali vprašanja sstaro, tako zelo naučeno, tako preizkušeno tehniko. Trije moški v samih srajcah, ki se potijo ter hlinijo naglico in pomembnost. Vratar je dekle preiskal in roke s prirojeno nesramnostjo zadržal na njenih prsih in zadnjici. “Čista,” je dejal. “Zdaj pa odprite violino.” “Škatlo.” “Ja, doktorica. Škatlo od violine.” Sinje modre lističe, ki jih je dobila prejšnjega večera od Fidejeve žene, je skrila med neko skladbo v b-molu in Pizzicato. Ampak nazadnje so prišli na dan. Šlo je za seznam imen obsojenih na smrt, ki so morda še bili pri življenju.

36 “Pa tole?” je vprašal prvi, drznega videza, ki je poskušal v šibki jutranji svetlobi dajati inteligenten in grozeč vtis. Služkinja Fidejevih je ponavljala: “Ne, sem vam že rekla. Včeraj jih je prinesla domov. Ne vem, kje je. Sem vam že rekla. Ni sporočila po telefonu, nisem je videla. Sem vam že rekla. Ne vem, kje je. Sem vam že rekla.” “Pojdite na vrt k smrkavcu,” je moški rekel dekletu. “In nobenih neumnosti, ker še nismo začeli.” Odprla je torej steklena vrata in mali vrt je dahnil aromo vlažne zemlje in vonj poletja, ki sta se stapljala pod velikim samotnim drevesom. Bob je imel noge široko razkrečene, tam zgoraj v najvišjih vejah. “Prinesi žogo – tam zadaj je,” je rekel Bob. Žoga je ležala dva metra od sive predelne stene. Bila je gumijasta, velika in sestavljena iz režnjev vseh barv. Dekle je vrglo žogo otroku, otrok pa njej in tako sta med smehom nadaljevala. Zdaj je bilo slišati služkinjo Fidejevih: enkrat njene krike, drugič jok. Neprijazni glasovi moških so se mešali med seboj, se krepili in zamirali. “Ne vem. Sem vam že rekla. Ničesar ne vem.” Tlesk klofute in žaljivka. Otrok se je še naprej nevedno smehljal, ona ga je smehljaje se opazovala, mu zrla v obraz, žoga je letala sem ter tja, vsa bleščeča in vesela se je kotalila po zemlji, ponekod porasli s šopi trave. Igrala sta se in dekle je bilo prepričano, da je ni tam, da poskakovanje žoge samo sanja. V hiši ni bilo moških, ki bi Fidejevo služkinjo obsipavali z vprašanji, tudi grožnje s skorajšnjim zaporom niso obstajale, grožnje z zasliševanjem, mučenjem. Opazovala je vlažen zid, ki je obdajal vrt, razmišljala o možnosti, da bi ga preskočila, da bi pobegnila sanjam, prekinila tisto moro. Na svetu ni obstajalo nič drugega kot nesnažen vrt, beganje žoge, veselje otroka, čigar starše so v tistem trenutku mučili na